“Je pa vera temelj tistega, v kar upamo, zagotovilo tistega, česar ne vidimo.” (Hebrejcem 11;1)
Družina je okolje, ki je od vseh drugih najpomembnejše in ima prednost pred vsemi drugimi. Njen vpliv je namreč močnejši, kot bi ga lahko imelo katero drugo okolje. Je okolje, kjer otrok prične pridobivati prve življenjske izkušnje, ki v njem vzbujajo zadovoljstvo in srečo in je zato to okolje nezamenljivo.
Od rojstva naprej se prične oblikovati navezanost, ki je trajen in intimen čustven odnos. Kako starši in tudi sorojenci vzpostavljajo stik s tem otrokom, se za vse življenje zapiše v njegovo strukturo možganov in vpliva na to, kako bo ta otrok gradil odnose, ko bo odrasel. Zato je pomembno, da je čustvena in telesna navezanost varna, saj bo le tako lahko do svojih staršev in sorojencev stekel v varen, topel, ljubeč objem, zanj pa pomenilo, da lahko kadarkoli poišče varnost in oporo.
Povedano drugače, družina, ki je do otroka čustveno naklonjena, in ki se trudi, da bi prepoznala njegove potrebe in jih kar se da skušala potešiti, daje sporočilo, da je svet varen in da ima v njem oporo, ko jo potrebuje.
Vloga otroka pa je, da raziskuje odnose, se uči in posnema starše ter družino. Zato se bo v okolju, kjer se vzpostavlja varen stik in gradi ljubeče odnose tudi sam naučil vzpostavljati in razvijati enako varne odnose.
Žal mnoge družine do otroka ne zmorejo biti naklonjene in ne zmorejo ustvarjati pozitivnega stika ter graditi varnih, toplih in ljubečih odnosov. V takih okoliščinah bo otrok doživljal, da je v stiski sam. Tudi ko mu je lepo, ko ustvarja, ko odkriva nove stvari, ko z zanimanjem strmi v okolje in občuduje drevesa in sonce, ko mu je s prijatelji lepo bo v svojem jedru čutil osamljenost. Z vsem, kar čuti namreč vseeno ostaja sam, saj ni nikogar, da bi z njimi podelil svoja doživljanja. Po svoje si razlaga doživljanje, okolje, stisko, radost, žalost, jezo.
Družina, ki otroka ne zmore začutit, je morda preobremenjena s svojimi vsebinami, otroku pa s tem odvzema prostor varne igre, radostnega raziskovanja sveta in brezpogojnih odnosov. Odvzema mu, da bi izkusil tople, ljubeče odnose, varnost in bližino.
Temu otroku se zadaja velika bolečina, ki lahko z leti raste in postaja vse večja.
Otrok ne glede na to, v kakšni družini odrašča, razvija občutek identitete in pripadnosti, kar je temelj duševnega zdravja.. Na terapiji opažamo, da mnogi klienti zase pravijo, da se kljub fizični odraslosti še vedno počutijo, kot da so otroci. V svoji drži ostajajo otroci, pa čeprav so danes že morda sami starši, možje in žene. Kot odrasli vse lepe in težke spomine nosimo s seboj. Vendar pa otrok, pri katerem je vzorec spregledanosti in preslišanosti njegovih potreb prevladoval, bo danes kot odrasel zmoral težko v polnosti razvijati odnosa do sebe in graditi svojega življenja, kot si ga želi.
Mnogi na terapiji pravijo, da so jim te težke izkušnje pustile veliko sramu, ki jim ne dovoljuje, da bi upali tvegati in slediti lastnim željam in ciljem. Nekateri vendarle veliko svojih ciljev dosežejo, a pri tem ostajajo čustveno prazni, nezadovoljni, ne zmorejo se razveseliti lastnih uspehov in dosežkov. Ne zmorejo biti ponosni nase. Vendar vprašanje, kako naprej, ostaja. »Ali obstaja pot, obstaja možnost, da bom kdaj uspel postati odrasel, »biti jaz«, srečen, zadovoljen, bom zmogel toliko moči, da bo moj svet kdaj lepši?« so vprašanja, ki jih klienti velikokrat zastavljajo nam terapevtom, ali pa to le čutijo in ne izgovorijo.
Dejstvo je, da ne moremo nazaj v preteklost in spremeniti naših dogodkov in naših izkušenj, vendar to še ne pomeni, da ne moremo ničesar spremeniti.
Zmeraj je pot in zmeraj je upanje, da lahko postanemo kar želimo. Vendar, kako?
Ni najlažje, vendar obstaja pot in je luč na koncu tunela. Ta pot in luč ste vi sami. Samo vi lahko sami sebi omogočite lepši jutri ter lepše in varnejše, predvsem pa ljubeče in tople odnose. Namreč lahko prevzamete odgovornost za moč, ki jo imate sedaj kot odrasla oseba. Ni najlažje, vendar prevzeti odgovornost zase pomeni, da se danes odločite, da ne boste več samo žrtev vaše preteklosti.
Pomembno je, da sprejmete vse, kar vas je tako bolelo, izjočete bolečino in krivico, ki vam je bila storjena. Predvsem pa je pomembno, da se od vsega tega poslovite in sprejmete neizmerno moč, ki jo imate. Moč, da lahko danes postavljate jasne razmejitve in si dovolite slediti notranjemu kompasu, si dovolite slediti intuiciji, ki bo usmerjala vaše življenje k bolj zdravim odnosom. Morda vam na poti do tega ne bo najlažje in boste občutili veliko žalosti. Žalosti, ker kot odrasla oseba za seboj puščate podobo o dobri družini, ljubezni, otroštvu. Ta žalost vas morda lahko premaga, vendar imate možnost, da sledite svojemu pogumu in volji, ki vas bosta pripeljala do željenega cilja.
Povedano drugače, danes niste več otrok, niste več nemočno ujeti v situacije vaše družine, danes imate sebe, danes imate moč, danes ste lahko končno VI, takšni kot ste. Vi lahko odločate, postavljate meje in prav vi lahko obvladate tisto, kar je v vas tako boleče.
Vsa bolečina in nemoč bosta počasi postajala obvladljiva in otrok v odraslem, tisti prestrašen in negotov odrasel, bo počasi pričel dobivati občutek dostojanstva. Postajali boste oseba, ki je cenjena in vredna ljubezni.